nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
Bil je srčno dober, šegavo topel in nevsiljivo zvest prijatelj, ki se je najbolj identificiral s preprostimi koroškimi rojaki; ljudje na njegovih slikah, v katerih usodi lahko gledamo prototipe veseljaško depresivnega slovenstva, so on sam; njihova domovina pa je brezbrežna mistična planjava severnjaškega duhovnega prostranstva, ki mu svet ni le prazno prizorišče plehke brezbrižnosti in samoumevnosti, ampak prostor boleče zavesti o minljivosti, o smrtni rani, zadani z rojstvom, o smrtnosti, ki je izpostavljena kot groza življenja, v katero je Tisnikar vnašal milost razumevanja in sočutja kot Kristus. Bil je bolniški strežnik ubogih, ki je želel sebe in umrljive ljudi z umetnostjo odrešiti, jih tolažiti v bolečini in prevzeti nase bolečine sveta in tudi veselja, ki sili v opoj iz groze pred ničem in dela naše življenje šele v tragičnosti tako zelo človeško.
V Tisnikarjevi dediščini si ritmično odzvanjajo ljubezen in smrt, tišina in
pesem razglašenih inštrumentov, molitev rok in mističnost sveč in neskončen mir za nevidnimi zarjami, kamor se proti obzorju zgrinja procesija človeštva, ki jo je umetnik nenehno slikal.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani