nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
Slikarstvo, za katero so slepi menili, da mu kot samouškemu in samorastniškemu ne pripada velika Prešernova nagrada, je bilo njemu vsakršno stroko daleč presegajoča govorica duha, božji dar in resnično poslanstvo, iz katerega je razdajal.
Bil je srčno dober, šegavo topel in nevsiljivo zvest prijatelj, ki se je najbolj identificiral s preprostimi koroškimi rojaki; ljudje na njegovih slikah, v katerih usodi lahko gledamo prototipe veseljaško depresivnega slovenstva, so on sam; njihova domovina pa je brezbrežna mistična planjava severnjaškega duhovnega prostranstva, ki mu svet ni le prazno prizorišče plehke brezbrižnosti in samoumevnosti, ampak prostor boleče zavesti o minljivosti, o smrtni rani, zadani z rojstvom, o smrtnosti, ki je izpostavljena kot groza življenja, v katero je Tisnikar vnašal milost razumevanja in sočutja kot Kristus. Bil je bolniški strežnik ubogih, ki je želel sebe in umrljive ljudi z umetnostjo odrešiti, jih tolažiti v
bolečini in prevzeti nase bolečine sveta in tudi veselja, ki sili v opoj iz groze pred ničem in dela naše življenje šele v tragičnosti tako zelo človeško.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani