nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
Vse je postavljeno na stisnjen in prazen Mali oder, na katerem so Butalci bolj kot podalpski kmetavzi kafkovski ali beckettovski klovni (kar je tudi zasluga kostumografije, kostume je izbrala Marija Vidau), postavljeni v brezčasje, pogosto zazrti v prazno, hkrati pa nekako moderne usode, ki se jim zaradi nepreglednosti sveta s čudnimi pravili, ki so nam blizu, njim pa ne, vse sfiži. Predstava tako v nekaterih elementih približuje absurdnost Milčinskega klasiki modernizma, kozmopolitskost in žanrsko zavest pa še poudarja glasba, s katero so podloženi prizori; gre večinoma za prepoznavno, npr. bondovsko ali tvinpiksovsko podlago, ki ironično komentira akcijo.
Seveda je eden stalnih problemov adaptacij proze pomanjkanje dramatičnega; Jamnik zato besedilo nekajkrat razdrobi in posamezne epizode razmeče po vsej uprizoritvi, predvsem pa epskost dosledno, kolikor je sploh mogoče - kadar pa ne, imamo občutek tavtologije, podvajanj akcije in njenega
komentarja, s tem pa tudi precejšnje gledališke naivnosti -, nadomešča z odrskim gibom; predstava je tako en sam nepretrgan niz drobnih solističnih in skupinskih pantomim, ki pričarajo tudi odsotne rekvizite, predvsem pa gradi na stopnjevanju in ponavljanju določenih gibov - Brane Završan je kot gibalni ekspert predstave prispeval k njeni duhovitosti in filigranski izdelanosti.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani