nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
Režiserja v iskanju reda v neredu podpira tudi scenografija Ota Rimeleta, ki skupaj z osvetlitvijo (Franci Safran) omogoča učinkovite prostorske rešitve, kostumografija Bjanke Adžić Ursulov, ki osebe postavlja tja, kamor sodijo: v brezspolni (ali obojespolni) svet in brezčasni (torej tudi sodobni) čas čakanja na novi »prihod«, pa glasba Ljupčeta Konstantinova s »crossover« zvočno podobo, in končno tudi igralci, od katerih je vsak našel izvirno in pomenljivo interpretativno rešitev: Tadej Toš kot bog Dioniz vzvišeno eleganco in prikrito okrutnost, Peter Boštjančič kot kralj Kadmos ritualno fizičnost in presunljivo preprostost, Irena Varga kot Agaue obvladovan in skozi ponavljanje nevtraliziran krik poslednje bolečine, Jure Ivanušič kot kralj Penteus monotono in nasekano stalnost, relativizirano s ponavljajočim se obratom glave, Peter Ternovšek kot Teiresias slepo, a neizbežno navzočnost, Miloš Battelino kot Trabant glasno in premočrtno prehodnost, Bojan Maroševič kot Pastir
menjavo skrivenčene stilizacije in pohotnega vitalizma, Primož Pirnat kot Sel pa vase uvito poistovetenje z žalostnim sporočilom. Zbor Bakh je sprva zelo dobro uglašeni rezoner dogajanja iz ozadja, kasneje pa koreografsko preveč stiliziran in premalo telesen kolektivni (naslovni) »junak«; do kraja zaživeti pa ne more tudi zaradi naravnanosti uprizoritve, ki se odreče »zemeljski hrani« in oblebdi v nekakšnem neodločnem estetičnem »limbu« med nebom in zemljo.
Primer Mala vas 114
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani