nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
Če ima življenje svoj konec, ima tudi svoj začetek in vse, kar je vmes: zato najdemo med njegovimi motivi tudi rojstva in ohceti, procesije in gostilniška veseljačenja, simbolne podobe in »realistične« izseke iz (netragične) vsakdanjosti. Kar jih povezuje in sklepa v večni krog bivanja in nehanja, je specifičen izraz, ki ga je slikar izumil, sta ritem in preplet linij, s katerima izrisuje svoje like ter, ne nazadnje, kolorit, ki je daleč od tega, da bi bil »naraven«, realističen, ampak je tako po izboru odtenkov kot po načinu njihovega združevanja na slikovni ploskvi subjektiven, tisnikarjevski. Z njegovih platen ne vstajajo fantazmagorije, domišljijske blodnje vase zagledanega romantika, preveč površno bi bilo tudi, če bi jih označili za ekspresionistična; precej daleč so od tiste prijazne ruralne idiličnosti, ki jo poznamo iz tako imenovanega naivnega slikarstva, kamor so Tisnikarja kot samouka vsaj na začetku njegove umetniške poti kaj radi uvrščali
(s tega vidika se nam zdi veliko bolj posrečena definicija Nadje Zgonik, ki je Tisnikarja poimenovala za »laičnega« slikarja).
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani