nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
V tem smislu je brez primerjave v slovenski poeziji, kar pomeni, da ga je teže kot kateregakoli drugega trdneje opredeliti že z nekaj besedami, tako ali drugače kritiško ali interpretativno označiti, zunaj našega razgleda ostaja zmerom vsaj utrinek tistega »še nekaj več«, ker njegova beseda teče in odteka v več smeri hkrati, uhaja nam skozi prste, je reka s številnimi pritoki in odtoki in živimi meandri, ki se neprestano razlivajo prek lastnih bregov in se spet in spet, oplemeniteni z obrobjem, vračajo v njen glavni tok. Takšen je Pavček, z besedo, ritmom in metaforo vsezajemajoč ne samo v svojem radoživem in radostnem pesnjenju, ampak tudi takrat, ko se mu pesem zgosti v temnejše misli in podobe, ko mora skozi žgoče sence nepredvidljivih preizkušenj življenja (Dediščina, Goličava, Temne zarje): v njegovo pesem se celo takrat, ko je tema najgloblja, zmerom od nekod prikradeta odrešenjska svetloba in lepota (v svetlobo in lepoto se spremeni celo sinova
tragična smrt - Vse je ena sama ljubezen).
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani