nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
Romanu daje natančno izrisana kulisa, pred katero so postavljeni preiskovalci in osumljenci, prepričljivost; ves čas je jasno, da smo v času evropskih integracij, da v živahnem pretoku denarja in ljudi zapleten umor - tak, o kakršnem je vredno pisati - ne more ostati zaprt v klavstrofobičnem prostoru ob meji, zatesnjen z nekakšnimi medetničnimi razprtijami. Povedano drugače; če je umor simptom, ki je spregovoril o tržaški stvarnosti, vanjo so trupla nekako vsajena in bi v drugačnem okolju dobivala povsem druge odtenke, potem diagnosticirano bolezensko stanje ne more biti več enako kot v času hladne vojne, temveč je bistveno bolj sodobno nepregledno, konfuzno, dvopomensko in razprto nekam naprej. Ob tem pa se ob Perkovi preiskavi dogaja tudi njegova intimna zgodba, ki samo poudarja nekakšno neodločnost in brezstrastnost, zadržanost in blago melanholijo, celo nekakšno izločenost; zdi se, da je komisar s tem še bolj plastična in celovita oseba,
da skladno s spoznanjem, da je opazovani predmet vedno odvisen tudi od opazovalca, pravzaprav dovolj suvereno vodi in intonira preiskavo, s tem pa daje prevladujoč ton in tempo tudi vsemu romanu, torej tudi ritmu stavka in korakom, ki postajajo po začetnem počasnejšem nabiranju gradiva za celovito rekonstrukcijo, vedno hitrejši, nepredvidljivi, bolj skokoviti.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani