nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
Igralsko je ob visoko artikulirani mladi igralski ekipi, ki je nosila večino bremena predstave, Lučki Počkaj kot Maši in Barbari Cerar kot Irini, posebej navdušil Vladimir Jurc kot nekakšen utrujen in brezstrasten, civilen in človeški Veršinin. Vladimir Jurc je potem režiral nekakšno uspešnico francoskega komediografa Francisa Vebera Večerja bedakov, nepretendenciozno bulvarko, ki se je vlekla in ni vžgala, malo zaradi svojega konstrukta, malo zaradi odsotnosti res briljantne igre, ki je umanjkala, malo zaradi skromnih odrskih akcij in ekshibicij, ki bi napolnile besedilce. Marko Sosič je režiral Čakajoč Godota čisto, brez aktualizacij, zlasti pa razprto glede na stopnjo duhovitosti in tesnobnosti, ki jo Beckettovo besedilo prinaša; predvsem smo si zapomnili natančno, izredno razgibano, jedko in skeptično vlogo Vladimirja Jurca, ki je bila v kontrastu z mladostno zaupljivostjo Estragona Vojka Belšaka. Na tržaškem odru se je kot avtor dramatizacije,
režiser in scenograf predstavil češki gost Stanislav Moša z Dobrim vojakom Švejkom; besedilo o anarhičnem, pa nedoločljivo prefriganem ali butastem vojaku je bilo polno postaj iz vojaščine, ki so ohranjale svoj pripovedni okvir, vse skupaj je bilo postavljeno nekje med kabaretom in ljudskim odrom s petjem, harmoniko in poplesavanjem, igralci pa so, vsak v več kratkih, nehvaležno skopih nastopih, ustvarili nekaj finih miniatur, na primer Vladimir Jurc, Anton Petje, Janko Petrovec.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani