nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
Slovensko stalno gledališče Trst je v pretekli sezoni uprizorilo šest predstav; Tri sestre A. P. Čehova je suvereno in brez posebnih aktualizacij, zato pa nabito z drobnimi premolki, minimalistično odrsko akcijo in odlično karakterizacijo, ki se je potem dobro odražala v kontrastni in natančni igri, ki je zaostrila stopnjo omikanosti med antagonisti, vodil režiser Dušan Mlakar na učinkoviti, krhkost sveta, potem pa depresivnost in melanholijo, brezizhodnost poudarjajoči scenografiji Marjana Kravosa. Igralsko je ob visoko artikulirani mladi igralski ekipi, ki je nosila večino bremena predstave, Lučki Počkaj kot Maši in Barbari Cerar kot Irini, posebej navdušil Vladimir Jurc kot nekakšen utrujen in brezstrasten, civilen in človeški Veršinin. Vladimir Jurc je potem režiral nekakšno uspešnico francoskega komediografa Francisa Vebera Večerja bedakov, nepretendenciozno bulvarko, ki se je vlekla in ni vžgala, malo zaradi svojega konstrukta, malo zaradi
odsotnosti res briljantne igre, ki je umanjkala, malo zaradi skromnih odrskih akcij in ekshibicij, ki bi napolnile besedilce. Marko Sosič je režiral Čakajoč Godota čisto, brez aktualizacij, zlasti pa razprto glede na stopnjo duhovitosti in tesnobnosti, ki jo Beckettovo besedilo prinaša; predvsem smo si zapomnili natančno, izredno razgibano, jedko in skeptično vlogo Vladimirja Jurca, ki je bila v kontrastu z mladostno zaupljivostjo Estragona Vojka Belšaka.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani