nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
Režijo je zaupal izkušenemu in zanesljivemu režiserju Zvonetu Šedlbauerju, ki se s soustvarjalci (med protagonisti sta izstopala Jožef Ropoša in Štefanija Drolc) ni ogibal komedijski duhovitosti in lahkotnosti, a tudi ni spregledal življenjsko prepričljivega sporočilnega jedra, po katerem posamezniki, pa naj smo po svoji spolni usmerjenosti kakršni koli že, (pre)pogosto trpimo prav zaradi svoje neiskrenosti, bolj ali manj domiselno ustvarjenih varovalnih oklepov laži, s katerimi se obdajamo, in utopičnega hrepenenja po nedoseženem, neznanem, drugem in drugačnem.
Po Logarjevi izbiri so se ponovno znašli na repertoarju tudi gledališkim umetnikom in ljubiteljem vselej vznemirljivi in inspirativni »prizori iz vaškega življenja«, zapisani v drami Striček Vanja Antona Pavloviča Čehova, ki so v tenkočutno domišljeni režiji Mileta Koruna prerasli v nesporen umetniški vrhunec tega ansambla v minuli sezoni (selektor Veno Taufer ga je povsem zasluženo uvrstil
v tekmovalni izbor letošnjega Borštnikovega srečanja v Mariboru). Veliki poznavalec in izzivalec notranjih utripanj in trepetanj v človeku je s svojimi izbranimi sodelavci (med njimi so se zarisale najmočneje v spomin odrske stvaritve Borisa Ostana, Darje Reichman, Jerneja Šugmana in Bernarde Oman) postavil dogajanje s konca prejšnjega stoletja na nadčasovno stilizirano enovito prizorišče, v otožno razpoloženje zaprtega družbenega obrobja, kjer čas na videz še počasneje mineva, posledice neustavljivega odmiranja in razpadanja pa toliko močneje občutijo in doživljajo (na zunaj skrbno, strogo in lepo meščansko odeti in »zamaskirani«) protagonisti.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani