nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
Zato seveda v knjižnici, ki se (po političnem diktatu ali brez njega?) spreminja v dementno sintakso brez vsebine in pomena, brez identitete in poslanstva, brez zgodovine in prihodnosti, postaja vprašanje »zakaj smo pravzaprav tukaj« prepovedano: z drugimi besedami, kaj je izvorni kontekst, v katerem ima nekaj takšnega, kot je »nacionalna in univerzitetna knjižnica«, sploh smisel. Zastavitev tega preprostega vprašanja bi nas verjetno pripeljala do odgovora, da je le duhovna izkušnja grštva, rimstva in judovsko-krščanskega vrednotenja »telesa« in »besede«, utelešene besede in ubesedenega telesa, duhovna izkušnja pristnega evropskega humanizma z njegovimi kriteriji in preferencami, z njegovim vrednotenjem preteklosti in njene merodajnosti, z njegovim razumevanjem temeljnosti religije, filozofije in književnosti, z njegovim vrednotenjem knjige in njene samobitnosti, z njegovim razumevanjem dostojanstva naroda in njegovega metafizičnega smisla tisto, kar
opravičuje naš obstoj.
Prijatelj Pavle Rak je to duhovno osnovo knjižnice mojstrsko izrazil v svojih spominih na ruska popotovanja (nedavno prevedenih v slovenščino pod naslovom Vrnil se je sveti Serafim), v opisu peterburške knjižnice Saltikova - Ščedrina: »Knjižnica, kraj, kjer se še živi po starih romantičnih idealih, je pravo nasprotje slehernemu nasilju in divjaštvu.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani