nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
Uveljavljena praksa, da se pod razmeroma obsežno prireditev podpiše en selektor, pri mnogih umetnikih in njihovih spremljevalcih pogosto zbuja pomisleke, toda v času, ko je v umetnosti legitimno in tolerirano vse, kar se za umetnost razglaša, se zdi kritiška drža posameznika z dosledno profiliranimi estetskimi nazori najboljši možni odgovor na vprašanje, kaj je v tem trenutku umetnostno relevantno in kako obravnavati odnose med umetnostjo in družbo. Če namreč jemljemo subjektivnost umetniškega izražanja kot nekaj samoumevnega, smemo z enako mero tolerance omogočiti tudi subjektivno presojo umetniške produkcije skozi optiko kritika, ki ima preference in prepričljive argumente za odločitve, s katerimi se po pričakovanju marsikdo ne bo strinjal. To nestrinjanje se je Zabelu v Zagrebu seveda zgodilo, vendar ni naš namen, da bi povzemali ugovore zavrnjenih, polemike v javnosti in reakcije drugače mislečih lokalnih kritikov, zato se bomo
osredotočili na iztočnice selektorjevega kreda oz. na gradivo, ki sestavlja razstavo in ji daje tisto podobo, zaradi katere Salon izstopa iz dosedanjih okvirov.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani