nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
Označili bi ga lahko kot neodadaistični ali simulirani absurd in poteka kot kontroliran tok zavesti, v katerem se določene situacije ponavljajo kot refreni, nekatere pa na videz povsem neobvladovano, kakor iz nekakšnega »zaumja« prihajajo na dan in se sestavljajo v nove, presenetljive jezikovne povezave. Besedilo se v resnici nanaša sámo nase, ničesar ni zunaj njega, čeprav je hkrati tudi nenehno »narativno«; vendar je svet, ki se skozenj zrcali, že nekako beckettovsko otrpel, zasačen v svoji zadnji, breztelesni fazi. Največja kvaliteta verbalne predloge uprizoritve je, da ni nikdar formalno gola ali tehnična, temveč je vselej »opremljena« z načinom: interpretativno nianso, akustičnim šumom ali vdihom, bežno grimaso, spontanim pogledom ali gibom igralca, vse pa orkestrirano v izjemno uglašen »zborovski« oratorij, tekoč kot urni mehanizem.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani