nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
Režiser Zvone Šedlbauer ve, da je Rojasova Celestina, vsaj danes, samo še komedija, le malo (ali nič) tudi moralistično poučna zgodba o grehu in kazni - če je to sploh kdaj bila -, komedija, čeprav je brez običajnega srečnega razpleta, glavni junaki pa kot v tragedijah prej ali slej skoraj vsi mrliči. Njegova dramaturška priredba obsežnega (prvobitno negledališkega) izvirnika postavlja v središče podobo nekega prevrtljivega in brezobzirnega človeškega sveta, ki noče in ne zmore verjeti v nikakršno »višjo« vrednost ali imperativ »več«, ampak skuša nenehoma v zmeraj enakem strastnem norem lovu za zmeraj enako frivolnostjo, seksualno-finančnimi malverzacijami ipd. le še samega sebe držati za rep, dokler se pač v vsesplošnem divjanju in zmedi samo v sebi ne izčrpa in se naposled samo tudi »tragično« ne pokonča ...
Šedlbauerjeva Celestina ostaja pri vsem tem komedija, ki ji je cinizem tuj; in četudi se konča enako, kot se je začela, s
tistim neznosnim filozofskim klicajem, da je »zlo edino mnogotero« položeno v samo jedro sveta - je to igra, ki vozla svoje (tragi)komične peripetije in norčije iz radoživosti, tudi iz »naivnega« čudenja nad očitno zmeraj enako neizogibnimi človeškimi stvarmi, zraven pa seveda iz sproščene, suverene ironije, tako da ji prav kot komediji nič ni in ne more biti tuje in da lahko na koncu svoje komedijske morilce-mrliče z zvodnico-coprnico Celestino na čelu z odpuščajočo ljubeznivostjo mirne duše pošlje kot kake angele v nebesa ...
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani