nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
Ko v pogovoru za gledališki list kritizira sodobni cinizem in nihilizem, hkrati pa poudarja človeško »dobroto«, se ravno v tem razkrije bistvena pomanjkljivost njegove režije: brez volje do moči, specifičnega cinizma in »nihilizma« je namreč Marivauxovo besedilo samo nedolžna igra ljubezenskih spletk in naključij, kjer »pomešani« spoli njenih junakov pomenijo zgolj možnost komičnega razpleta in ne prerastejo v nič usodnejšega. Da pa gre za veliko usodnejše stvari, je na srečo včasih videti že iz nekaterih (sicer redkih) prizorov uprizoritve, ki so se vanjo prikradli nekako »nezavedno« ali vsaj »cenzurirano«: dolgi poljubi med princeso, preoblečeno v moškega, in Hermokratovo nekoliko ostarelo sestro Leontino, nekakšna žalost ob zadnjem srečanju princese in princa tik pred razrešitvijo, princesina želja po razkritju in meč, ki si ga nastavi na prsi, ki pa bi zagotovo morale biti gole... Drugače je predstava gladko tekoča, preigrana z rahlim
nasmehom in silnimi, a v resnici bežnimi znaki trpljenja njenih protagonistov.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani