nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
Kot kaže pa v območju dramskega gledališča težav z branjem besedil danes nimajo samo dramaturgi in režiserji, ampak tudi kritiki. Kako bi mi sicer dramaturg in kritik Blaž Lukan v oceni moje strokovne knjige Gledališče besede (Delo, 6. junija), ki v nji na osnovi konkretne razvojne razčlembe opredeljujem svoje pojmovanje specifične umetnosti dramskega gledališča, apodiktično pripisal namero, da hočem dokazati »premoč« (kakšno, v čem?) dramskega gledališča nad drugimi oblikami - če ne bi mojega kompleksnega razmišljanja o značilnem dramskem izrazu samovoljno poenostavil na »objektivno« in »subjektivno plast«, mojega opozarjanja na to, kar je v nasprotju z bistvom dramskega gledališča, pa posplošil na »neprizanesljiv obračun s sodobnim gledališčem« kar v celoti.
Kako bi lahko moje zavzemanje za veljavo dramatike v dramskem gledališču, za prvenstveno mesto igralčeve govorjene besede in moje imanentno analitično razbiranje dramskega
dialoga označil kot arbitrarno (samovoljno) - če ne bi sam vsega sodobnega gledališča arbitrarno enačil z »gledališčem, katerega avtorji so praviloma režiserji« in v imenu absolutne nedotakljivosti samovoljnega dramaturškega in režiserskega 'novega branja' očital samovolje meni, ki se zavzemam za umetniško odgovoren, obvezujoč odnos do dramskega besedila.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani