nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
Tako ni čudno, da Ionescov umirajoči kralj ustreza tudi aktualni situaciji v okolju, v katerem deluje znani sarajevski Kamerni teatar 55, ki ima z uprizarjanjem klasikov gledališča absurda že lepo tradicijo. Ker o vseh »zunajjezikovnih« navezavah lahko v glavnem samo ugibamo, spregovorimo raje o tem, kar je pred nami: šest predanih igralcev (Dragan Jovičić, Minka Muftić, Jasna Diklić, Tatjana Šojić, Žan Marolt in Rade Čolović), ki so v režiji Dina Mustafića našli ustrezen ton tako v interpretaciji »komičnega« absurda kot »tragične« tesnobe in groze, s katerima je le-ta podložen. Pravzaprav igralci obeh načinov ne razmejujejo, temveč sestavljajo v nekaj rahlo paradoksalno tretjega: v vselej intenzivno prezentno ponazarjanje Ionescovega verbalnega kozmosa, hkrati pa v nekoliko odsotno identifikacijo s temeljno dramsko situacijo, s ceremonialom umiranja.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani