nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
Režiser si ne dela preglavic s historično in stilno logiko komičnih sekvenc, ki kroniško »pregledajo« čas skoraj štiridesetih let, skupaj s kostumografko in scenografko Janjo Korun vztraja pri enem samem, minimalno spreminjajočem se prizorišču in slogovno oziroma karakterno povsem nezgovornih kostumih, prizore povezuje nedosledno in le redkokdaj dramaturško učinkovito, čeprav ima za to na razpolago kar nekaj elementov (Maister, vožnje podstavkov čez prizorišče, mimohod Maistrovih borcev, napovedi dveh »pionirčkov«, radio ipd.), z mizansceno gladko opravi v trikotniku pisalna miza-kanape-rampa, iz njegove režije ni mogoče začutiti prav nobenega duha časa in »atmosfere«, saj v njej manjka tako detajlov kot prepoznavnega splošnega tona, in končno tudi igralcem daje prav malo možnosti, da bi iz vlog potegnili kaj več od njihove verbalne površine.
Rezultat je predstava, ki - skupaj z burkaškimi dodatki, infantilnimi poenostavitvami in neizdelano govorno
podobo igre - sodi v neki že davno (tudi v mariborskem gledališču) preseženi gledališki čas in jo pred dokončno negibnostjo rešujejo samo nekateri resnično živahni komediografovi domisleki (npr. že omenjeni prizor z županjo, pa prizora z župnikom in škofom) ter igralski nastopi (zlasti Irene Varga kot čistilke Mare in Alojza Sveteta kot župnika oz. škofa, delno pa tudi Maše Židanik v naslovni vlogi, Ivice Kneza kot kurirja Jožeka, Vlada Novaka kot tovariša Silnega in Sonje Blaž kot županje).
BLAŽ LUKAN
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani