nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
Marija (Barbara Babič) igra podobno: čudno hladno in ravnodušno v razmerju do Woyzcka (in njunega otroka), enako bledo tudi v objemu s sicer operetnim lepotcem Tamburmajorjem (Sebastijan Cavazza).
Namesto z Büchnerjem in njegovimi tragičnimi vprašanji nas novogoriški Woyzeck sooča s kar absolutistično diktaturo - recimo - »likovnosti« v nekakšnem postmodernističnem slogu, tako da se človeku ne enkrat zazdi, da predstave ne vodita režiser in dramaturginja, temveč scenograf (Vlado G. Repnik), in da tega razen lastnega - povsem samovoljnega - ekshibicionizma z vsemi mogočimi in nemogočimi, k Büchnerju za lase privlečenimi, »konceptualističnimi« znaki, sličicami, aranžmaji in instalacijami..., ne briga pod milim nebom nič. Tako ostaja npr. v dramaturško-režijskem smislu docela netematizirana in nereflektirana scenografska (ne pa tudi kostumografska, Jasmina Ferček) povezava Woyzcka z italijanskim cinquecentom: čemu se mora predstava od začetka
do konca dogajati okoli mize s trinajstimi stoli (še rajši pa kar na mizi), prepisani z Leonardove freske Zadnja večerja, ne ve razen scenografa najbrž nihče; in kaj pomeni tisti patetično »efektni« likovno-glasbeni »klicaj« v finalu, ko morilec Woyzeck v pomenljivi (?) pozi obsedi sam pred mizo, medtem ko se izpod stropa za njegovim hrbtom spusti platno s perspektivično shemo iste Leonardove podobe (za povrh pa še z izrezom smehljajočih se ust s portreta Mone Lise v ozadju), najbrž ravno tako ne.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani