nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
mislica: Samovolja scenografije
Woyzeck, drama, ki jo je štiriindvajsetletni nemški pisatelj Georg Büchner zasnoval v zadnjih mesecih pred smrtjo (1834), zahteva sama po sebi poseben in kongenialen uprizoritveni postopek - že zato, ker je besedilo, sestavljeno iz serije kratkih, nenavadno pregnantnih, med seboj nepovezanih, sicer pa realističnih prizorov (s čimer je Büchner zgodaj pred časom postavil model moderne, »odprte« dramske forme), ostalo nedokončano, tako da ga je treba iz štirih ohranjenih rokopisov ad hoc šele kompilirati v tako ali drugače zaokroženo gledališko kompozicijo. In potem seveda zato, ker je izvirnik enako »odprt« tudi v vsebinskem smislu: zgodbo o vojaku Woyzcku, to tragično dramo o »najneznatnejšem med nami« (prevajalka Mojca Kranjc navaja v spremni besedi h Kondorjevi knjižni izdaji, da je v dramski zgodovini tu prvič neka »oseba s socialnega dna postala junak gledališke igre, ki ni komedija«), je mogoče
postaviti na oder npr. kot dramo socialnega protesta ali kot psihološko podobo nesrečnega ljubimca in vsestranskega marginalca, ki v svoji stiski ne zna in ne more drugega kakor moriti: pokončati bitje, ki mu je »vse, kar ima na tem svetu«.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani