nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
Tudi ne brska za paralelizmi z današnjimi trendi ali poskusi trendov - katoliške politizacije, valjhunstva, enačenja narodnega s katoliškim - ampak se raje loteva analize politikove stranpoti. Ko si izbira za predmet preučevanja doktorja Ivana Šušteršiča, četrtstoletnega spočetnika in čelnika slovenske klerikalne politike, tega ne počenja iz revizionistične sle (pa čeprav ta ni nikoli povsem odveč: tudi Hitlerjevi voljni rablji in Irvingovi diatribi o dresdenskem holokavstu so dobrodošle aberacije v petrificirani politični optiki zavezniške zgodovine), a tudi ne zgolj zato, ker se je z osamosvojitvijo Slovenije odprla možnost ozgodovinjenja preteklosti, pri kateri je z vsemi svojimi nemajhnimi talenti in močmi deloval tudi predmet njegovega preučevanja, in ker je priznanje slovenske državnosti naposled dalo prav - ne sicer zavekomajnega, pa vendar - Šušteršičevim nasprotnikom. Iz vsega pisanja doktorja Pleterskega v tej 'eratografiji' razbiram željo,
da bi se skozi politično biografijo poraženca ozgodovinila slovenska različica protislovja, vsebovanega v vsaki ideologiji: namreč tega, da se mora, če naj preživi v okolju, spreminjati, in da, če se spreminja, ni več zvesta svojim načelom.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani