nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
Lesene mize prekrite z rdeče-belimi kockastimi prti, veliki stekleni pepelniki in aluminijasti granatno rdečkasti vrčki z vinom; stare stekleničke na policah, zarjavele, zaprašene škatlice s skrivnostno vsebino kot dokaz nekega časa, razpoloženja, ki se še noče posloviti. Na steni brez oken oljnate slike morskih deklic in antičnih junakov, ki so jih v zameno za kozarček cibore, žganja iz grozdja, zapustili slikarji; zbledelo ogledalo, okrašeno z vijoličnimi trakovi z božičnega drevesca, zamazana okna z napisom Vesel božič ... Kot starodavna soba, kjer se je čas ustavil, prepojena z energijami osamljenih, izgubljenih duš, otožnih ljubezenskih pesmi, glasbenikov, igralcev, slikarjev, zatočišče posebnih in drugačnih, ki čutijo prakorenine antične Grčije. »Jasu,« mi nazdravi Vasilis, ko lastnik postavi na mizo vrček z vinom in dva navadna, motna kozarca, ki me spomnita na kmečko mizo moje babice; in košarico s še toplim, sveže pečenim koruznim kruhom s
sezamom, grško solato s feto, favo, ki je nekaj takega kot namaz iz češerike, in nekakšno začinjeno, naoljeno jed iz gob.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani