nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
Režiserka Barbara Hieng Samobor je ob sodelovanju prevajalke in dramaturginje Darje Dominkuš rafinirano prenesla na prizorišče vso značilno »pintereskno« nedorečenost in povsem svojevrstno dramatičnost, ki izhaja iz avtorjeve zavestno poudarjene izhodiščne negotovosti posameznika v sodobnem svetu. Njegov do skrajnosti odbran in izbrušen mono-dialog med pretežno mirno sedečima protagonistoma je postavila na samo gledališko »rampo«, ob zid oziroma na nekoliko razkošnejšo in razsežnejšo okensko polico, za katero pa se skozi šipe ne razkriva nikakršna odrešilna ali sproščujoča podoba podeželske panorame (scenografka in kostumografka je bila Barbara Stupica). Na sami meji (in stičišču obenem) med zasebnim in javnim, individualnim in kolektivnim, čistim sedanjikom in vsečasjem je režiserka vodila in ostrila pozornost obeh igralcev in gledalcev do skrbno selekcionirane odrske »govorice« besed, gibov, gest in grimas, pomenljivosti diha, (pre)molka...
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani