nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
Odrsko dogajanje, ki je pri Jesihu vseskozi v kopičenju raznorodnih anekdotičnih drobcev, le v zametkih situacij in prizorov, striktno brez trdnejše medsebojne povezave, v nenehnem preobračanju in spreminjanju enih in istih figur, skuša predstava po nujni (?) logiki stvari združiti vsaj na približnem skupnem imenovalcu, hkrati pa tudi zgostiti ekstenzivno in laksno (in ne preveč selektivno) dramatikovo besedotvorje. Z dovolj energičnimi, a morda še vedno ne zadostnimi krajšavami je režiser dosegel še kar gladko in pregledno (morda le premalo dinamično) menjavanje posameznih epizod, hkrati pa ohranil njihovo prvobitno zagonetnost in poetično ležernost. Posebej v solističnih partih, ki jih enkrat z lirično vznesenostjo, drugič spet z moško grobo šaljivostjo vsake toliko »vmes« govori Luna (= Kobila), oblečena zdaj v nekakšno snažilko simbolične vsesplošne umazanije, potem spet v nežno vilo, ki vsa v belem deklamira preciozne verze o »daljavah« in »kovini
časa«, kako se zarine »v trhli les tišine«.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani