nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
S trikotno glavo, zrcalno podvojeno v poprsni podstavek, učinkuje kot mitsko brezčasno znamenje, a je ob vsej geometrijski abstrahiranosti docela prepoznaven, zato se njegov kip dozdeva idealna Kocbekova podoba, pri kakršni je kipar prisluhnil skozi karizmatični pomen misleca lastnemu ustvarjalnemu impulzu. Docela drugačen je Taras Kermauner: nedolžen zlodej s strmečim pogledom ter groteskno začudenimi usti, utelešajoč neznansko, boleče razjedeno preobčutljivost do kraja odprtih čutov, ki prestrezajo nihanja sveta. Prav nasprotno pa s pravo stoičnostjo in stisnjenimi usti, a z navznoter vendar živahno, v prisluškovanje zazrto predanostjo v skopih ritmih svoje fiziognomije zveni iz statičnega kubusa oglate telesne togosti spokojno zastrti Bogdan Pogačnik.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani