nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2010, poved v sobesedilu:
V petdesetminutni koreografiji Dust in the Wind se avtorja lotevata odnosa in komunikacije med moškim in žensko, ki oscilira od tesne medsebojne povezanosti, prek zadušljivo pretesne bližine in konfliktov ter na koncu ponovne nežnosti in pomiritve. Prav tako oscilira njun gib, od abstraktnih sekvenc, ki so v petdesetminutni predstavi najmočnejše prav zaradi odlične fluidne in impulzivne izvedbe Nastje Bremec, in to tako v njenih solističnih kot duetnih prizorih, do gledališko-plesnih sekvenc, ki so koreografsko veliko šibkejše, kot je na primer uprizoritev partnerskega konflikta s sabljanjem z imaginarnima sabljama, ali pa uvodni desetminutni del, izveden v tišini - ostali del predstave je podložen s prevladujočo godalno glasbo Lajka Felixa, Ludovica Elanaudija, Philipa Glassa in Hansa Zimmerja -, v katerem par izvede v plesu že nič kolikokrat videne elemente partnerskih nesporazumov.
In če se vrnemo k primerjavi s tandemom Rosana Hribar in
Gregor Luštrek, je slednji v primerjavi s prvim parom tudi dejansko razvil svoj avtorsko prepoznaven plesni jezik, predvsem pa je natančen v strukturiranju svojih solov, v katerih ni mašil in balasta, medtem ko je Dust in the Wind razvlečen in koreografsko mestoma slabo strukturiran.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani