nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2010, poved v sobesedilu:
Več kot čas in pozornost; pravzaprav vse. Večino njegovih misli in projekcij, kadar ji ravno ne govori o slikarstvu in zavrača abstrakcijo ali radikalno moderno umetnost, avtomatizem, verjetno tisti abstraktnega ekspresionizma, ali izraznost barve kar zase in samozadostne, brezoblične, ali pa revolucioniranje forme, pravi, kot da se ne bi dalo najti novih vsebin in izrazil brez tega, pa tudi brez drastike in šoka in boleče neetičnosti, na katerih temelji, ne glede na prizadetost vpletenih, performans; roman, čeprav je navidez in vse do konca ljubezenska zgodba s fatalnim in nekoliko tudi fantastičnim izidom, v katerem se najdenec - prav v mojzesovskem smislu, s košaro po reki - sooči s svojim izvorom, je sestavljen iz drobnih osvajanj, kakor potekajo skozi umetnostno-zgodovinske razprave, te prekinjajo le vrinjeni stavki, v katerih zaljubljenca občudujeta pronicljivost ali retoriko ali jasnovidnost drug drugega. In se nam potem zdi, da so vse ostale
romaneskne osebe, recimo leporečni kritiki, ki stremijo samo k verbalnemu in sploh učinku, skoraj odveč, kot kulisa idealizirani sreči, kot tisto drugo nabrušenega jezika komplimentov dveh komplementarnih, kar nam potegne skoraj na ljubavno povest, morda celo nekoliko trivializirano.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani