nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2010, poved v sobesedilu:
Galerije in muzeji, pa tudi gledališke in koncertne dvorane ter založništvo so velikokrat zgolj poligoni za lansiranje bolj ali manj posrečenih domislic brez tehtnih referenc, medijski prostor se utaplja v brezštevilnih analizah minornih družbenih dilemah, saj je še zlasti z medmrežjem izginil filter, ki so ga - ali pa naj ga bi - predstavljali medijski profesionalci, podobno pa je tudi v drugih sistemih družbe. Če smo še pred nedavnim zastrigli z ušesi, če je kakšen politik kakšno misel izustil na neformalen ali celo zabaven način, danes pravzaprav zastrižemo z ušesi, če je kakšna misel izrečena v resnobnem slogu, če imamo občutek, da govornik res misli, kar govori. Pravzaprav je zadeva še slabša; danes se skoraj nikomur več niti ne ljubi pretvarjati se, da ga kakšna reč res zanima, da se bo res angažiral zato, da se zadeve spremenijo, temveč je napopularnejši pavlihovski odnos, ki naj vsemu vesoljnemu svetu dokaže, da je pišmeuhovstvo edina
sprejemljiva življenjska drža.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani