nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2010, poved v sobesedilu:
Tavares, o katerem je portugalski Nobelovec José Saramago po branju romana Jeruzalem, »fantastične knjige, ki si res zasluži mesto med velikimi deli zahodne literature«, pripomnil, da nima pri petintridesetih nikakršne pravice tako dobro pisati, in da ga prime, da bi ga zaradi tega kar klofnil, je svoj pisateljski opus redoljubno razdelil na dvoje: na eni strani so knjige o »gospodih«, resna in hkrati duhovita in prismuknjena dela o Valéryju, Henriju, Juarozzu, Brechtu, Calvinu, Krausu, V. Woolf, Eliotu, Swedenborgu, Walserju (o njem iz spremne besede prevajalke in voditeljice četrtkovega večera Barbare Juršič izvemo, da »je bil previden, svojo hiško si je postavil sredi gozda, stran od soseske«) in ta del oziroma »sosesko« Tavares ves čas dopolnjuje, to je zgledno rastoč opus, za katerega bralec ne rabi nikakršnega predznanja, saj gre bolj kot za analiziranje za dobrodušno in na trenutke lepo začinjeno razgledovanje po intelektualnih svetovih omenjenih Tavaresu ljubih
avtorjev. Drugi del njegovega opusa (če zanemarimo poezijo, s katero je začel, njegova prva knjiga je bila pesniška zbirka Livro da dança, Knjiga plesa) pa je, kot se spodobi za pesimista, ki nima najboljših obetov za svet in človeka, tako imenovano »črno kraljestvo« - sem sodijo romani, med njimi seveda tudi obe deli, ki ju premoremo v slovenskem prevodu, Jeruzalem (Jerusalém), ki je izšel pred dvema letoma v zbirki Euroman, in Naučiti se moliti v dobi tehnike (Aprender a rezar na Era da Técnica), lanskoletni naslov iz Modrijanove zbirke Bralec. Knjige iz tega dela njegovega opusa imajo v izvirnih izdajah črne platnice, njihova vsebina pa vrta v vse človekove skrivnosti.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani