nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2010, poved v sobesedilu:
Če bi bilo kaj od zgoraj navedenega resnično, potem se pisatelj, izgnanec, ne bi zatekel h Xenakisovi glasbi, ki se je odvrnila, vsaj po njegovih ugotovitvah, od evropske glasbene dediščine (svoja izhodišča zastavlja v hrupu sveta, in ne v umetno zastavljenem zvoku note), predvsem pa ne bi obsežnega eseja posvetil martiniškim umetnikom: Césairu, Naipalu, Depestru. V eseju Lepota kot večkratno srečanje Kundera pravzaprav nekoliko spominja na Claudia Magrisa, ki odškrkne prostor za Druge literature (Magris na primer govori o nepoznavanju življenjskih navad in kulture Kitajcev v Trstu), čeprav se pozneje razkrije, da Kundera v določenem segmentu hodi vštric celo z Edwardom Saidom, in sicer ko martiniške pisatelje razume kot sodobnike Boccaccia, Rabelaisa in Rimbauda.
Kundero s Saidom sicer ne druži samo razpravljanje o romanu, oba na primer menjata teoretično-spekulativno in emocionalno raven, temveč tudi poglobljeno razumevanje klasične glasbe
ter predvsem občuteno pojmovanje usode ljudi, ki so bili pregnani iz svoje domovine.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani