nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2010, poved v sobesedilu:
Kontrast med odprtostjo in sredobežnostjo, delujočo na ravni posameznih besedil, in vsebinsko ter oblikovno uravnoteženostjo oziroma sredotežnostjo, ki deluje na ravni zbirke kot celote, utegne pri bralstvu vzbuditi določeno nelagodje, vendar - in tega ni moč dovolj poudariti - poetično produktivno nelagodje. Pesniški govor nas sili, da pozornost usmerimo od pesmi kot celote na verze in od tod na posamezne besede in njihove družinske sorodnosti ali razlike (na primer vrbov sneg, zajčji spanec, posmukati, odkrasti, južnik, rožnik, rosnik, plamne dlani, svetlice, mesečinke, koprnina, ribiški prstan, čmrljev med, če omenim samo del tega leksičnega bogastva) kot nosilke večpomenskosti in s tem tudi mnogih nepričakovanih pomenskih vezljivosti. Pokaže se, da pod besedno in skladenjsko skrajno racionalizacijo - podobno kot v svoji prejšnjih zbirkah (v Retušah, Lakmusu in še kje), je avtor tudi tu poleg določenih skladenjskih postopkov opustil ločila in velike
začetnice, razen na začetku pesmi - Vincetičeve urbane pesniške govorice ždijo sledovi, na ljudsko izročilo vezanih, komajda zaznavnih arhetipskih vzorcev, prepoznavnih predvsem v obliki slutnje, utemeljene bolj na izbrisih kot na obrisih.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani