nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2010, poved v sobesedilu:
Iz tridesetega ali štiridesetega nadstropja je lahko pogled na nekdanjih sedem otokov, ki so jih z gigantskimi nasipavanji povezali v celoto in združili s celino, povsem soliden, ob večerih je veduta Marine Lines s poslovnimi stavbami in nasadi palm celo idilična, vendar se mora vsakdo, tudi najbogatejši, vsaj občasno spustiti v mikrokozmos pod njim in se v labirintu ulic prebiti do službenega mesta, trgovine ali morda do bara, kjer si naroči koktajl za tristo rupij, kar je za marsikaterega prebivalca mesta tedenski ali za najrevnejše celo mesečni zaslužek. Ob nedeljah je težko iti na sprehod po parku, saj teh skorajda ni, vsak razpoložljiv kvadratni meter je pozidan z jeklom, betonom in steklom ali pa z zarjavelo pločevino, plastičnimi vrečami in kartonastimi škatlami, redke palme imajo na listih debelo plast prahu. Če k temu prištejemo še katastrofalno onesnaženo ozračje (Mumbai vse leto prekriva siva meglena koprena), še bolj onesnaženo
morje (kanalizacija je speljana le plitvo v Arabsko morje in dvakrat na leto redno prihaja do množičnega pogina redkih še preostalih rib, te pa nato razpadajo na mestnih plažah) ter zlovešče krakanje neštetih vranov, ki so skoraj povsem izrinili nekdaj izjemno bogato populacijo različnih ptičjih vrst, se zdi slika popolna; če pa k temu dodamo še nekajmesečno obdobje monsuna, ko se celotne četrti spremenijo v blatne vodotoke, v katerih se mešajo iztrebki, smeti in podgane, se zdi Mumbai ena zadnjih destinacij, kamor bi se človek odpravil na potovanje.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani