nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2010, poved v sobesedilu:
Tudi tokrat imamo glasbenika, ki ga grabi trema, kitarista in pevca, ne več bobnarja, vendar ga ne skrbi množica, temveč idealna poslušalka, ali je ali je ni v dvorani, in zdi se nam, da ta in podobne samocitacije s pomenljivim premikom kažejo na razlike med prejšnjimi in to zbirko, v kateri je nekaj več kot petdesetih proznih okruškov. V ospredju, kot v tistih iz Menjav kož, je odnos med moškim in žensko, iz zgodb švigajo »plameni vojne med spoloma« in včasih je atmosfera prav post-apokaliptična, po-zakonolomna, gre za zadrege ob prvem ogovoru, zmenku, prevari, samoti v tuji postelji, precej brezstrastni pripovedovalci/ke enkrat od zunaj, drugič iz sebe govorijo o hipu, ki vse spremeni - ali samo še enkrat potrdil tisto, kar že vejo, da je človek vedno sam, še toliko bolj, kadar je poleg drugega - še bolj seveda, če ima tega zraven rad in se mu zdi, da bi ga moral ljubiti. Te jim pogosto zmanjka, ljubezni, do sebe in sicer.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani