nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2010, poved v sobesedilu:
Podpirajo teme o celovitosti hipostaze (kak Rorty bi bil tu skeptičen, saj je menil, da »tam zadaj« ni ničesar in da danes ne moremo več govoriti o »celoti« izkušanja sebe) ter skupnost vzpostavljajo tam, kjer so »mrtvi - radikalno odsotni, nebivajoči - pravzaprav živi« (str. 106). Na podlagi vseh omenjenih izhodišč se Kocijančič v eseju o hermenevtiki spopade z delom Čas, ki ostaja Giorgia Agambena, ki mu očita zdrs v sekularno branje Sv. Pavla, še pomembneje pa je, da Kocijančič zavrača šibko revolucionarno politiko, ki je zadaj: ta je zanj zgolj arbitrarno uničenje v službi destrukcije biopolitike, ne da bi se nekaj obenem tudi moralo nadomestiti (žal prepogost pojav v sodobni (post)revolucionarni misli). Čas, ki smo mi sami, ni zgodovinski čas, je Kocijančičev očitek Agambenu.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani