nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2009, poved v sobesedilu:
Režiserka Ivana Djilas je ob sodelovanju likovnih snovalcev lutk in scene (Jelene Proković in Branka Hojnika) ter lutkovnega tehnologa Mitja Ritmaniča smiselno razčlenjeno dogajanje uvedla s prologom pomanjšanih ploskovitih senčnih lutk na svetlem krožnem ozadju (sončne ali mesečeve oble), ga slikovito nadaljevala z realistično stiliziranimi marionetami na kratkih navezavah (tiger, volkulja, črni panter), javajkami in podobnimi lutkami na čampuritih (papiga, metulji, opice, žabe), do polovice oblečenimi »pajaci« (noja, medved) ter z od zadaj vódeno lutko nosilnega protagonista Mavglija na slikovitem pragozdnem prizorišču med drevesnima debloma, šopi visokih trav in razkošjem zelenja drevesnih krošenj. V zgovoren kontrast naravnemu preobilju in barvitosti eksotične džungle je z ozadjem opustelega pogorišča na samem robu med človeško »civilizacijo« in džunglo vzpostavila prostor burleskno karikiranega povampirjenega človeškega sveta, v katerem so
pohlepne polaščevalce in nemočno mater izgubljenega otroka poosebljale negibne človeške obrazne maske v tradicionalnih indijskih oblačilih. V kontekstu človeškega sveta je režiserka našla celo priložnost za pomenljivo uprizoritev svojevrstne »mišnice« (po zgledu Hamletove), ki jo kot igro v igri z zgodbo o pogrešanem Mavgliju uprizorijo glasni ni robati poulični zabavljači na pomanjšanem odru in s pomanjšanimi lutkami.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani