nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2009, poved v sobesedilu:
Möderndorfer izpiše svojo »dejansko igro« s pomočjo štirih časovnih izsekov, opazno je ponavljanje in zrcaljenje usod in v tem je determinističen, usodi in okolju, v katerega smo rojeni, očitno ne moremo pobegniti.
Sama uprizoritev poteka v hitrih in intenzivnih rezih, že uvod in prekinitve so presvetljeni z dokumentarnimi posnetki z alterscene iz zgodnjih osemdesetih in presekani s pank komadi, seveda tudi s tistim skupine Niet, ki je priskrbel igri ime, skoraj nostalgična rekonstrukcija divjosti daje igri že na začetku intenziven in pospešen tempo, ki ga surovost in robatost scenografije, podpisuje jo Branko Hojnik, z narobe obrnjenimi recikliranimi scenskimi elementi, izpitimi pivovskimi steklenicami in grobo opečnato steno nasproti edinega okna, pa veristična kostumografije Mete Sever, samo podčrtujejo. Iz začetne zadrege se počasi izvijajo replike, postopno vse bolj obtožujoče, ne samo druga z drugo, obe obračunavata s preteklostjo, ki
sta si jo vsaka na svoj način prikrojili in živita v permanentni laži, obračun, ki je tudi spopad dveh vrst maskiranja in mimikrije, postaja vse bolj surov, z vsakim obratom razkriva novo zamolčano, vse do končnega razpleta.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani