nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2009, poved v sobesedilu:
Do takih, vidite, izzivalno razklanih in prav zato poetsko plodnih blasfemij prihaja, če je človek, tako recimo kot jaz, bolj poganski kristjan, poln mesenih dvomov in razumskih pridržkov. In potem je še meni samemu v začudenje in zadoščenje, kako se lahko - seveda na način literarne provokacije - en takle faliran rimokatolik prička s starim svetopisemskim Bogom kot pubertetnik s potrpežljivim očetom - prička o tem, zakaj nas je, recimo, pustil razpete med telesom in duhom, zakaj nas je z živalskim gonom za obstanek vrgel v areno boja vseh z vsemi, zakaj nas je s kompasom brez igle odrinil na morje in zakaj v neslanih šalah zgodovine dela iz nas samouničevalne bebčke - faliran pa zato, ker se »njegova« Cerkev spet hiti restavrirat v okostenelost izpred drugega vatikanskega koncila, ki jo je s svojim epohalnim uzrtjem tako imenovanega absurda križa že zbliževal s sodobno formo mentis in je že tlelo upanje, da se bo ujela v času in njegovih izzivih, da nam bo,
skratka, absurdnost tega sveta blažila z upanjem in vero v absurdno smrt na križu. Zaradi te Cerkve, ki sem jo od nevarno izzivalnih osmošolskih debat naprej »zelo neprevidno« branil, kjer sem le dobil besedo, ker je bila trpeča in preganjana, polivana z bencinom in zažigana, sem si - mimogrede rečeno - prislužil psovko klerikalca z vsemi družbenopolitičnimi posledicami vred.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani