nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2009, poved v sobesedilu:
Nekateri od njih so prišli v Frankfurt na katerega od številnih seminarjev in razprav, organiziranih med sejmom, a njihovih del ni med 7600 knjigami, ki jih je Kitajska ponosno razstavila na 2500 kvadratnih metrov, posvečenih častni gostji. In ko so založniki in funkcionarji iz Pekinga v ta podvig krenili s široko odprtimi usti, zelo željni, da bi jih evropska bralna publika sprejela in vzljubila, da bi razumela, kaj vse se je v njihovi državi spremenilo, in da bi umaknila pogled z nesprejemljivo kritične Dai Qing in ga usmerila na ravno tako odlične pisatelje, na primer Mo Yana ali Xu Xinga, ki nista bila prepovedana, in ko so prišli v Frankfurt z velikanskim vprašanjem »kako dobiti Nobelovo nagrado za izboljšanje ugleda v svetu?«, so pozabili samo eno malenkost: na teh tleh, ki si ga tako obupano želijo očarati, se je vse začelo z besedo, svobodno izgovorjeno, da so jo lahko vsi slišali. Razlog, zakaj so vstali in jezno odšli s seminarja,
je ravno v tem, da bi lahko vsakdo od njih povedal življenjsko zgodbo, nekoliko podobno tisti, ki je Dai Qing naredila za kompletno osebnost, v nasprotju z njo pa so privolili v to, da so marsikaj potisnili v podzavest, prepričani, da je treba peklenske dni pozabiti v imenu neprimerljivo boljše sedanjosti.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani