nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2009, poved v sobesedilu:
Ostajajo samo še prvobitni nagoni, iracionalna strast po življenju, ki ga je treba nekako osmisliti in tukaj se danes - drugače kot v Caravaggiovih časih - pač ne da več veliko storiti zgolj s čopičem in mečem, saj so postali vzorci medsebojnih odnosov obenem preveč kompleksni in preveč površni.
Ob vsej intenzivnosti vizualnih podob, ki segajo od izjemno sublimnih do lapidarnih in prozaičnih, ob tem režiserjevem horor vacui, ki gledalcu ne pušča niti trenutka predaha, saj je to odrska kompozicija brez ene same pavze na dramaturškem črtovju, se vendarle ves čas zastavlja vprašanje, ali je to vse? Izjemna vaja v slogu, minuciozna uskladitev prizorov na odru in videozaslonih, ta simulaker iluzije, očaranost z rafiniranostjo podob, skratka ves ta teatrski grand maniere se zdi presežen v sklepnem Caravaggiovem stavku: Jaz se tega več ne grem.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani