nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2009, poved v sobesedilu:
Kot študentje in prikrita nevarnost za kitajsko revolucionarno bit smo morali v pritličju poslopja, kjer smo stanovali, kolektivno spremljati televizijska poročila. Medtem ko smo (če smo to hoteli ali ne) spremljali sojenje Wei Jingshengu, političnemu disidentu, ki je Deng Xiaopinga pozival na »peto modernizacijo« - demokratizacijo sistema - in ki so ga zaradi tega leta 1979 obsodili na 15-letno zaporno kazen, ali poslušali zasliševanje Maove vdove Jiang Qing, ki je kot voditeljica »tolpe četverice«, ko so jo obsodili na dosmrtno ječo, sodnike ozmerjala, češ da so »revoluciji nelojalni omahljivci«, se mi je zazdelo, da so to obdobje zaznamovali posamezniki, ki so se bili pripravljeni sami postaviti po robu vsem drugim in dati temu času svoj pečat - takšen ali drugačen, vsekakor pa lastnoročno podpisan, pa četudi so morali za to plačati najvišjo ceno, ki jo človek plača s tem, ko svojo svobodo žrtvuje za idejo, ki se ji noče odreči.
Tudi med samimi Kitajci bi najbrž le redki nasprotovali trditvi, da so bila osemdeseta leta prejšnjega stoletja vrhunec ustvarjalnega iskanja optimalnega odnosa med osvobojenim individualizmom in kolektivom, pa tudi nujnega kolektivizma in individualnosti, in da je bilo to v resnici zadnje desetletje, ko je bila Kitajska do sebe iskrena.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani