nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2009, poved v sobesedilu:
No, seveda je to zgolj tehnična iluzija: naprave, ki pred gledalcem proizvajajo zdaj konkretne, zdaj posnete, zdaj analogne, zdaj digitalne zvoke (in viri, od koder prihajajo, so vsakokrat razločno osvetljeni), so seveda vodene oz. programirane, a vtis je kljub temu nedvoumen: ta velika »stvar« pred nami deluje samodejno, giblje se in pulzira, v nekem trenutku se začne grozljivo premikati proti avditoriju in na koncu se njeni posamezni deli celo hvaležno poklonijo občinstvu ...
A Goebbelsu (in - seveda - njegovim sodelavcem) ne gre za golo, tehnično fascinacijo nad robotizacijo in avtomatizacijo scenskega dogajanja oz. prostora, ne gre mu za fanatično prezentacijo spektakelskih efektov, ki jih omogoča sodobna digitalna tehnologija, temveč za nekaj temeljnejšega. Njegov namen (in pomen) lahko razberemo iz govorjenih vložkov, zlasti iz posnetka intervjuja antropologa Clauda Lévy-Straussa, v katerem ta govori o svoji načrtni osamljenosti, o svetu
brez človeka, v katerega tudi nima nobene vere (več).
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani