nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2009, poved v sobesedilu:
Vselej, kadar je razočaranje globoko, razmišljam, da bi napisal visoko pesem. Z izbranimi metaforami bi se vrnil na njivo, davno obsejano z deteljo, zdaj osvetljeno z zahajajočim soncem, v razpršeno svetlobo presahlega potoka, kjer se v tolmunu skriva njena duša, v senco figovega drevesa, drevesa, kjer jo razjeda dvom, na obrežje ob svetilniku, utripajočem kot tleča svaljčica, potujoča iz roke v roko, med valove noči, ki ji dajejo živalske moči, med rečne balvane, svetlikajoče se kot telesne obline v prelivajoči se vodi, in na prod, kjer obleživa, zadeta od popolne sproščenosti.
Kaj vse sva že rekla, da bova obiskala?
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani