nova beseda iz Slovenije

DELO, leto 2009, poved v sobesedilu:



Uprizoritev, ki jo ustvarjalci začenjajo neposredno v gledališču, na praznem prizorišču in pri polni delovni luči (ta pomenljivo povezuje in izenači prostor igre in avditorij, igralca z gledalcem), kjer protagonisti na začetku tudi potujitveno povedo, katero vlogo »bodo peli«, nas polagoma vodi iz skupnega sedanjika igralca in gledalca v vse bolj domišljeno teatralizirane, fizično, poetično in asociativno metaforično oživljene epske pripovedi (samogovore) izbranih protagonistov iz Ovidovih Metamorfoz, dokler se na koncu ob porogljivo kataklizmičnem sklepnem nastopu Zevsove varane družice Here ob ponovni polni luči poenotenja prizorišča in avditorija »pod skupnim nebom« pravzaprav ne vrnemo na začetek in k izhodišču uprizoritvenega kroga, zdaj pomembno obogateni z nadvse intenzivnim čutnim, čustvenim in miselnim skupnim uprizoritvenim doživetjem.

Ključna privlačnost in kakovost celostne uprizoritvene umetnine, ki prepričljivo živo, duhovito in čutno neposredno oživlja številne dinamične razsežnosti med univerzalnim neredom in redom (harmonijo), vsakdanjo in umetniško resničnostjo, polnokrvno telesnostjo in metafizično poduhovljenostjo, humorjem in tragiko, burlesko in grotesko, profanostjo in vzvišenostjo ... se skriva v kompleksnem doživetju domišljene in disciplinirane ter filigransko izdelane kolektivne oz. ansambelske odrske stvaritve, v kateri je individualni prispevek vsakogar posebej skladno umeščen v skupno celoto. Poleg asketsko zadržanega likovnega in prostorskega prispevka scenografa Branka Hojnika (ob sodelovanju oblikovalca luči Matjaža Brišnarja) ter historično in aktualistično dvoumnih neprikrito teatralnih kostumov Belinde Radulović (ob maski Barbare Pavlin) moramo tokrat posebej pohvaliti glasbeno in zvočno spremljavo dogajanja, za katero je skladatelj Branko Rožman (ob sodelovanju oblikovalca zvoka Marijana Sajovica) uporabil kar najširši spekter živalsko neartikuliranih ter umetelno omikanih človeških glasov ter solističnega in skupinskega večglasnega petja ob neposredni spremljavi klavirja, trobente, ustne harmonike, priložnostnih tolkal ipd., ter »kartografijo giba« koreografa Gregorja Lušteka, ki je za vsakega od protagonistov iznašel pomenljivo individualizirano »petje telesa«.


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA