nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2009, poved v sobesedilu:
Verjetno ni treba posebej poudariti, da mi je izlet v svet psihedelije, starih vinilk, nabori in prevodi ameriške poezije in v ljubljansko družbeno in družabno, v dimnato klimo osemdesetih veliko bližji kot eseji iz Čitanke Panini o nogometu in njegovih nosilcih, ki so se mi vedno zdeli kot egzempli iz frenološke kartoteke; počutim se, kot bi stopil v skoraj muzejski in starinsko opremljen prostor, kot da gre za srečevanje z inventarjem, s kakršnim je bil svoje čase opremljen lokal Nostalgija v Stari Ljubljani, za plehnate posode s kuharčki in lončke s pikicami, za bombone s črto, zbiranje nalepk, predstraža današnjega razvitega fetišizma, in podobno. Predvsem ima Zupan zaradi svoje pesniške in prevajalske - in vse bolj pomembne in izstopajoče esejistične - izkušnje zelo razvit opazovalni čut in poseben, mehak in precej razčlenjen stil, ki se sicer rad približa vzvišenemu in nostalgično odmaknjenemu, tudi jezikovno, vendar takšnim legam pogosto
sledi luping v kaj banalnega, v spominu dehierarhiziranega in enako učinkovitega : to je esejizem, ki pristaja na okreten everything goes in se v svoji "polliterarnosti" približuje spominski prozi, zdi se, da mu morda samo (še) posebna vrsta strukturiranosti manjka, kakšna namočena magdalenca, ne več, da bi dobili še enega od modernistično, na zavesti temelječih rekonstrukcijskih opusov.
Matej Bogataj
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani