nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2009, poved v sobesedilu:
Vsako omizje posebej s svojimi minimalistično razkritimi podrobnostmi in različnostmi kompozicije sprošča in izziva v gledalcu oblikovanje posebne zgodbe, te pa se ob vse očitnejši stopnji posplošenja, unifikacije in abstrakcije do horizonta prostorske postavitve stekajo v splošno skupno doživetje srhljive podobnosti (celo uniformiranosti) našega družabnega življenja za najrazličnejšimi (zasebnimi in javnimi) omizji v luči poslednjega spoznanja minljivosti oz. umrljivosti vsega bivajočega.
Silvan Omerzu se tudi tokrat kot snovalec ter (skupaj z Žigom in Petrom Lebarjem) izdelovalec razstavljenih kompozicij lutk in rekvizitov rafinirano tragikomično poigrava z božansko vlogo umetnika kot stvarnika. Pri njeni uresničitvi pa računa na nujno soustvarjalno sodelovanje vsakega od obiskovalcev razstave, ki naj tokrat namesto virtuoznih animatorjev z lutkovnega gledališča s svojo »dušo« oz. z zgodbami iz lastnega doživljajskega, spominskega in
sanjskega sveta napolni ter z individualnim podpisom lastne osebnosti zase »oživi« prostorsko razstavljeno statično likovno gradivo.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani