nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2009, poved v sobesedilu:
V pesmi Pristajam na možnost, da je v našem kraju tudi kaj lepega se tako nenehno izmenjujejo podobe zaspane provincialne rutine (Nikjer ne moreš kupiti kurkume. / (...) / Povprečen prebivalec ima doma 5 kokoši, / na okenskih policah bršljanke, tudi pelargonije.) in podobe številnih zmrcvarjenih živali - žab, ježev, miši, mačk, lisic, ujed in psov - ob cesti. Poanta je tu seveda jasna; ključno pa se mi vendarle zdi, da glas, ki izreka to pesem, ne hlini brezmadežnosti oziroma, drugače rečeno, da ni videti, da bi bilo že samo izrekanje pesmi dovolj, da bi se njena protagonistka lahko kot lažnivi Kljukec za lastne lase potegnila iz živega peska: Tudi v drugih krajih so na cestah povožene žabe, ježi, miši in mačke; / v Italiji celo pižmovke.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani