nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2009, poved v sobesedilu:
Za nas ne more biti bistveno, da je Pogorelić bržkone sam ujetnik (sicer ne prvi ne zadnji med pianisti, ki niso pravočasno pobegnili med ljudi, npr. po poti komorne družabnosti), ampak to, da je glasba njegova ujetnica; da večinoma ravna z njo kakor despot, ji piše svoje zakone, ji po svoje meša harmonije in zabija poudarke, jo polaga v toga zaporedja (kakor zaboje premoga, bi rekel Karajan), zaustavlja in metrično ukinja (Valse triste kot skrajen, že prav grotesken primer), drobi - npr. prek nepomembne spremljevalne figure - v prisiljene samostojne etidne vložke, jo drži v primežu zamrzujočega omahovanja ali sekanja, ko naj bi se vzdramila ali kantabilno vezala, spet drugje pa na lepem trzavo zaganja itn.
Skratka, zdaj že nič novega iz delavnice pianista, ki je pri petdesetih letih hkrati otrdel spekulativni projektant, ludít (zvočni gigantizem brez nekdanje nošenosti: razbijaška potenca), mrzel aparat (Ondine brez plastičnega razmerja
med glasom in barvno atmosfero, Vislice kot perpetuirana odsotnost, črni nič), nemaren, muhast otrok in Horowitz iz starčevskega stadija (ki je igral kakor kak slabši barski zabavnik).
Pogorelićeva glasba postaja frankensteinovski konstrukt, celo v trenutkih, ko se utegne zdeti ingeniozno prekvašena prek zgodovinske modernistične zavesti: držati pedal na dolgo v Scarbojevi harmonski gostosti in skladbo s tem nabutati v srhljivih grozdih, samo na sebi navsezadnje ni akt sodobne interpretativne lucidnosti v razmerju do skrajno napredne predloge, saj je prav isto (tj. držati pedal) mogoče storiti s čimerkoli, npr. tudi s kakšnim C-durovskim sonatnim Mozartovim stavkom.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani