nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2009, poved v sobesedilu:
V njen šopek je povezanih trinajst šansonov (Jasmin; Mačice; Ikebana; Ne joči, medvedek; Bifejska rastlina; Teci, punčka, teci; Mademoiselle Adela; Giuliana; Romanca o žabah; Norci so zunaj; Slinar; Mačje oči; Rojstni dan), ki jim kot dodatek oz. trak za čvrst končni privez po vztrajnem aplavzu občinstva sledi še otožni poslovilni Dež. V pesniški prelet od mogočnih občutij dekliške prvinsko naivne in neučakane radoživosti do starčevsko sprijaznjenega sprejemanja vsakega žlahtnega trenutka minljivosti posebej - od dekliške pravljične vere v odrešilnost poljuba do zrelega spoznanja, da žabci slej ko prej ostanejo žabci in da je naokoli vse več slinarjev, pa naposled vse do obupnega prebliska o tem, da so norci pravzaprav zunaj, in ne v umobolnicah - je protagonistka navihano aktualistično vključila tudi prizore, ki nas opominjajo na avtoričino aktualno očaranost nad cigansko glasbo (in njihovo prvinsko prostodušnostjo) ali na njeno manifestativno uporniško
zvestobo skupini vse bolj preganjanih kadilcev ali na njeno javno izraženo solidarnost in zavezništvo z mnogimi preganjanimi, ponižanimi in razžaljenimi družbenimi skupinami pri nas.
Slavko Pezdir
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani