nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2009, poved v sobesedilu:
Vendar pa Uršičeva pisateljska naloga ni predvsem opisovanje takšnih ali drugačnih krivic in socialnih antagonizmov, ta socialni realizem je sicer ena od plasti, vendar neizpostavljena, bolj je v službi atmosfere, ki omogoča odklonilno vedenje, posebnosti in čudaštva bolj kot ekscese literarne osebe. Gre za nepretenciozno in skoraj stišano pisavo, ki se ukvarja s posameznikovim bitjem in nehanjem, z izpostavljenostjo in samoto, odljudnostjo posebnežev; s pobom, ki ga ob njegovem nevznemirljivem službenem početju, tako kot še mnoge, skrbi izginuli krokodil, z možakom, ki je tihi družabnik policije in vohlja takole napol zase in napol v imenu umišljenega delanja reda in miru, ki ga navdihujejo veliki televizijski detektivi, s srečanjem stare gospe, ki usahne na klopci v parku po violinskih bravurah neznanega, od vseh ostalih otrok odrinjenega dečka, in pisatelja z ustvarjalno blokado, z županom, ki je našel zapik, skriti sadovnjak, ki priskrbi zbirki
naslov, kamor se lahko umakne pred svojimi napol korupcijskimi posli v imenu splošne blaginje, takšne stvari. Uršič se izogiba drastiki, kljub temu pa njegovi odhakljanci delujejo kot tisti, ki širijo zavest o pestrosti in raznolikosti posameznikov; v tej smeri je ta proza sočutna, občutljivost je njen največji adut in poslanstvo, tudi kadar se približuje fantastiki ali pa se spogleduje z grotesko, s prekoračenji, se od takšnega učinkovanja odvrne.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani