nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2009, poved v sobesedilu:
K transgresiji globine predloge na gladino uprizoritve s svojo shematično funkcionalnostjo nemara najmočneje pripomore scenografija (Numen), ilustrativni set miz različnih velikosti, vstavljenih druga v drugo, ki bi jo zlahka pripisali otroški televizijski oddaji, zgolj vešče dizajniran »zaslon« uprizoritve pa še dodatno linearizira načelna kostumografija (Jelena Proković).
Iz uprizoritve kljub vsemu plastično izstopa nekaj elementov, zaradi katerih končni učinek ni brez določenega presežka: najprej prevod Zdravka Duše, ki z občutljivo, sočutno mehkobo ohranja občutek za poetičnost izvirnika (ta vtis podaljšuje tudi lektorski prispevek Tatjane Stanič), nato glasba (Foltin) oziroma pozicioniranost ter izvedba songov, ki v uprizoritev vračajo nekaj izgubljenega občutka za stvar(nost), navsezadnje pa igralska zasedba. Opozoriti moramo zlasti na prispevek Barbare Cerar v različnih vlogah - a v resnici v eni sami, vlogi »punčke«, le delno - kot
rečeno - umetnice, zlasti pa bitja, ki odrašča po lastni, drugačni, »neenaki« poti, a v tem (ne zgolj moškem) nasilnem svetu ne more niti v temelju, kaj šele do kraja najti in uresničiti.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani